Črna gora: Pet dni, ki jih nisem načrtoval čisto tako

Začelo se je čisto preprosto...

Ko vem, kdaj imam dopust, najprej pogledam, kam sploh lahko odletim z bližnjih letališč. Če je med možnostmi destinacija, kjer še nisem bil, še toliko bolje. Tokrat sem hitro našel Črno goro. Še nisem bil. Avgust, morje, let iz Brnika ob ravno pravih dnevih ... Bingo.

Odločitev je bila torej sprejeta hitreje, kot je nastal preostanek itinerarja. Najprej letalska karta, potem nastanitev, avto in šele nato vprašanje, kaj bom vmes sploh počel. No, glede na to, kako se je potovanje na koncu razvilo, bi bilo mogoče bolje, če bi pri tem vrstnem redu ostal. 😄

Prvi korak je bil let proti Podgorici. In tukaj se začne moja že skoraj tradicionalna obsesija ...

Sedež ob oknu ima svoje razloge

Pakiranje je bilo tokrat hitro. Samo nahrbtnik, nekaj osnovnih stvari in na pot. Do Brnika, avto na parkirišče in čakanje na let. Wizz Air je proti Podgorici poletel ob 17.50, pristanek pa je bil predviden ob 19.00, kar je pomenilo, da me je po pristanku čakala še večerna vožnja do nastanitve.

Kot vedno sem tudi tokrat rezerviral sedež ob oknu. To je pri meni skoraj obvezna stvar, ne glede na to, ali let traja eno uro ali deset. Če že letim nekam, hočem tudi videti, kam letim. In tokrat se je sedež ob oknu izkazal za eno boljših odločitev celotnega potovanja.

Že nad Hrvaško se je začel odpirati pogled na obalo, potem pa prelet Črne gore. Pokrajina se je iz dokaj ravne hrvaške obale hitro spremenila v nekaj še bolj dramatičnega. Gore, morje, zalivi in ozke doline so se menjavali pod skoraj vsakim pogledom skozi okno. Najprej sem opazil Kotorski zaliv. Iz zraka je še posebej izrazit, saj se morje globoko zareže med gore in ustvari eno tistih pokrajin, pri katerih samo pogledaš skozi okno in si rečeš: »Okej, tole bo pa zanimivo.«

V daljavi se je pokazalo še Skadarsko jezero. Ogromna vodna površina, reke, ki se vijugasto prebijajo proti jezeru, močvirnata območja in ogromno zelenja. Glede na sušo, ki je takrat že močno pestila Evropo, sem bil kar presenečen, kako zelena je bila pokrajina. Iz zraka je vse skupaj izgledalo skoraj neverjetno.

Proti Podgorici so se gore nekoliko umaknile in odprla se je Podgoriška ravnica. Črna gora mi je tako že pred pristankom pokazala skoraj vse, kar jo dela zanimivo: Jadransko morje, mogočne gore, zalive, jezero in zelo razgibano pokrajino. Seveda so nastale tudi fotografije. Veliko fotografij. "Tetiki", ki je sedela poleg mene, se ob tej točki iskreno opravičujem, saj je verjetno tudi sama želela kaj videti skozi okno, a ko se ti pod njim odvija takšen prizor, sem bil pač prilepljen nanj.

In ravno zato pri vsakem letu vzamem sedež ob oknu. Včasih pač dobiš prizor, ki ga ne moreš kupiti niti z najboljšim itinerarjem.

Po pristanku v Podgorici pa je bilo opazovanja za tisti večer konec. Zunaj je bila že tema, čakala sta me še prevzem avtomobila in vožnja proti Petrovcu, kjer sem imel rezervirano nastanitev. Prvi pravi stik s Črno goro je bil očitno rezerviran za naslednje jutro.

Prvi dan je bil s tem bolj logističen kot turističen. Ampak avto je bil na mestu, morje tudi. Za začetek dovolj. Naslednje jutro pa sem imel končno čas ugotoviti, kaj pravzaprav skriva moj novi začasni dom.

Najprej hidracija, potem vse ostalo

Prvi pravi dan je bil namenjen raziskovanju Petrovaca in obale. Prva "naloga" pa je bila bolj osnovna: zagotoviti hidracijo. Že zjutraj je bilo konkretno vroče in kasneje se je izkazalo, da bo to kar stalnica tega dopusta. Zanimivo pa je bilo nekaj drugega – zajtrkov v številnih restavracijah ob obali pred deveto uro očitno še niso poznali. Črnogorski urnik ima pač svojo časovno cono. Alkohol? No, tam se je dan očitno lahko začel nekoliko prej. 😄

Po počasnem začetku sem raziskal Petrovac, potem pa predvsem užival v kopanju na plaži Lučice. Dan je bil ravno prava kombinacija raziskovanja, morja in brezdelja. Posebej zanimivi so bili razgledi proti otokoma Katić in Sveta Nedjelja.

Lučice so bile dober začetek, a Črna gora je bila preveč zanimiva, da bi cel dopust ostal samo pri kopanju. Naslednja destinacija je bil Kotor.

Kotor, ki se šele prebuja

Za Kotor sem si rezerviral večino dneva in začel zgodaj. Začel sem tako zgodaj, da je bilo mesto še skoraj prazno. Kotor se je šele prebujal in hitro sem ugotovil, da tudi tukaj pred deveto uro ne gre pričakovati ravno velikega vrveža. Očitno ima črnogorski zajtrk svoj urnik. Sprehod po starem mestu pa je bil vseeno odličen: kamnite ulice, cerkve, obzidje in gore, ki se dvigajo skoraj neposredno za mestom.

Čisto v mojem stilu je sledil tudi obisk akvarija. Jaz sem pač jaz – če vidim akvarij, grem pogledat. Opazovanje rib, morskih konjičkov in vsega tega mirnega podvodnega sveta me nekako pomirja. Ambientalna glasba, pridušena svetloba in počasno premikanje rib imajo zame skoraj meditativni učinek. Za nekaj časa samo stojiš, gledaš in odmisliš vse ostalo. Očitno tudi na dopustu potrebujem malo meditacije.

Do poznega dopoldneva sem naredil svoje, potem pa je prišel čas za zajtrk. Ja, zajtrk. Po enajsti uri. Če sem se že prilagodil črnogorskemu urniku, sem ga pač sprejel do konca. Pri restavraciji Walter so na mizo prišli čevapi, lepinja in pomfri – kar konkretna verzija zajtrka, kot bi jo človek pričakoval, ampak po jutranjem raziskovanju Kotorja čisto na mestu. Popoldne pa je prišel na vrsto še bolj zanimiv del dneva.

Ob 15.00 sem se odpravil na panoramsko vožnjo s speedboatom. Pot nas je vodila po Boki Kotorski, okoli otoka Gospa od Škrpjela, nato pa še v Perast, kjer je bil približno 40-minutni postanek. Celotna vožnja je trajala okoli dve uri.

In to je eden tistih primerov, ko je fotografija sicer lepa, ampak ti ne more dati občutka hitrosti. Speedboat, veter, voda, gore okoli tebe in Boka, ki se odpira v vse smeri. Čisto drugačen pogled na kraje, ki sem jih prej gledal s ceste.

Perast je iz vode videti skoraj neverjetno. Kamnite hiše, cerkveni zvoniki, visoke gore neposredno za njimi in morje pred njimi. Potem pa se spet usedeš v čoln in odpelješ nazaj. Dve uri zelo dobro porabljenega časa.

Na poti nazaj se je Boka počasi spreminjala z večerno svetlobo. Hkrati pa je bilo že očitno, da je v začetku Kotorskega zaliva večji požar. Dim se je vlekel čez območje in ga je bilo mogoče opaziti tudi z vode. Sušno obdobje je očitno kazalo zobe in neprijetno opozarjalo, kako hitro lahko v takšnih razmerah izbruhne večji požar.

Danes pa nič

Za ta dan je bil načrt čisto drugačen. Prvotno je bil namenjen malo več adrenalina. Imel sem rezerviran tandem jadralni polet s padalom iz Bečičev, okoli 10.30 pa naj bi me z avtom prišli iskat in po poletu odložili nazaj na istem mestu. Vse je kazalo na precej dober »wow in fun part« dneva.

Potem pa je prišlo obvestilo: aktivnost je odpovedana zaradi vremenskih razmer. Vročina in veter sta naredila svoje. Nič kaj dramatičnega – samo malo neprijetno za moj zelo lepo zamišljen načrt.

In tako je adrenalinski dan postal nekaj veliko bolj uporabnega: pravi relax day. Več kopanja, veliko manj premikanja in nobene potrebe, da bi se nekam silil samo zato, ker je bilo zapisano v itinerarju. Na koncu sem dejansko izpolnil še tretji del slogana TravelLustig – Relax.

Še zadnji pogledi pa domov

Zadnji dan. Žal. Ampak še nekaj časa je bilo, zato pakiranje ni bilo treba opraviti ob sončnem vzhodu. Ključe sem oddal in okoli 8.30 krenil na pot. Najprej pa seveda tankanje. Moj "poskočni Clijek" je moral nazaj tak, kot sem ga dobil, zato je bila črpalka še zadnja obvezna postaja. Po nekaj dneh vožnje po obali, skozi tunele, čez gore in po ovinkih si je Renault Clio že skoraj zaslužil status sopotnika, ne več samo najemnega avtomobila.

Prva postaja je bila restavracija Bankada. In to je bil eden boljših zajtrkov potovanja. Ne samo zaradi hrane, tudi zaradi pogleda. Z višine se odpira pogled na morje, Sveti Stefan in okoliško obalo. Cene so bile glede na lokacijo presenetljivo normalne, hrana pa zelo dobra.

Po zajtrku sem se ustavil še na eni zanimivi točki nad Petrovacom. "Razgledna točka" je morda malo velik izraz – bolj gre za prostor za počitek ob cesti. Pogled je vseeno odličen: neposredno na Petrovac in na oba otočka pred mestom, Katič in Sveta Nedjelja. Takšne točke so mi pravzaprav najbolj všeč – brez velikega pompa, brez blagajne in brez množice turistov. Samo ustaviš avto in gledaš.

In tukaj je na vrsto prišel dron. Ker sem ga že imel s sabo, bi bilo skoraj škoda, da ga ne uporabim. Dvignil sem ga, odletel skoraj do otokov in pogled usmeril nazaj proti Petrovacu. Rezultat? Mislim, da bodo fotografije povedale več kot jaz.

Ko sem prišel do Virpazarja, pa me je pričakalo Skadarsko jezero. Pravzaprav sem ga videl že dvakrat. Prvič ob prihodu v Črno goro, med pristajanjem letala, ko se je jezero odprlo pod menoj. Drugič med vožnjo čez gore nazaj proti letališču. Ampak ko si enkrat tam, tik ob njem, je vseeno drugače.

Velikansko jezero, neskončne površine lokvanjev, nešteto ladjic s turisti, ki vijejo med njimi, in ogromno ptic. Samo ustavil sem se in občudoval. Za trenutek mi je bilo celo malo žal, da se tudi sam nisem odpravil na vožnjo z ladjico. Ampak časa je bilo že premalo. In včasih je čisto dovolj, da se ustaviš ob takem prizoru, ga vpiješ vase in nadaljuješ pot.

”Samo ustaviš se. Gledaš. Uživaš. In greš naprej.”

Pot proti Podgorici je ponudila še nekaj čisto nepričakovanega. Na zemljevidu sem opazil ime, ki me je takoj pritegnilo: Niagara. Ja, Niagara. V Črni gori. Ker sem imel pred letom še nekaj časa, je bil odgovor skoraj samoumeven. Seveda sem šel pogledat.

Časa pa ni bilo več veliko. Tako da tokrat samo limonada, nekaj fotografij in kratek postanek. Za kosilo in bolj temeljito raziskovanje bo očitno moral počakati kakšen naslednji obisk.

Od Niagare pa me je čakal samo še zadnji del poti: vrnitev avtomobila. Avto oddan, prtljaga pri meni, še zadnji pogled proti Črni gori in čas je bil za let domov.

Hvala, Renault, za vožnjo. Od obale do gora, skozi tunele, čez ovinke in po črnogorskih cestah si svoje delo opravil. Poskočni Clijek ni bil slab sopotnik.

In potem samo še let.

Ko načrt postane samo predlog

Ko pogledam nazaj, je najboljši del tega potovanja verjetno prav to, da se načrt ni izšel popolnoma po načrtu. Kotor in Perast sta bila tam, kjer sem ju pričakoval. Morje je bilo tam. Gore tudi. Potem pa so prišli odpovedan polet, dodatno kopanje, dron nad Petrovacom, Skadarsko jezero, ki sem ga najprej gledal z letala in nato od blizu, ter Niagara, ki sem jo našel skoraj po naključju.

Črna gora je v petih dneh uspela stlačiti morje, gore, otoke, starodavna mesta, speedboat, dobro hrano, nekaj lenarjenja, veliko vožnje in ravno dovolj spontanosti, da itinerar ni več vedel, kdo je glavni.

In mogoče je prav to bistvo potovanja. Načrt je dober, dokler veš, kdaj ga lahko malo pustiš pri miru.

Do naslednjič, Črna gora. 🇲🇪